naslovno sideareatitle
REZERVIRAJTE NAMESTITEV
Vrst namestitve, ki vas zanima
Standard vilaSuperior vilaKamp parcela
Oseb
Strinjam se z obdelavo podatkov Več preberite tukaj
Sledi nam
facebook ikona instagram ikona twitter ikona youtube ikona

Zgodovina Raba

LANDO RESORT

★★★★

Zgodovina otoka Raba

Zgodovina otoka Raba sega daleč v preteklost – celo 228 let pred našim štetjem. Rab ima bogato zgodovino, zaradi katere je zelo poseben. Mešanje kultur, civilizacij in oblasti je pripeljalo do raznolikosti v arhitekturnih slogih, navadah, načinu izvajanja dolžnosti in še veliko drugih vidikih, na katere so Rabljani danes ponosni.

 

Zgodnja, nezapisana zgodovina

V Arheološkem muzeju v Zadru se nahajajo sledi najstarejše dobi, se pravi orodja, orožje in oprema izdelani iz kamna. Ostanki so bili najdeni na območju severne Dalmacije in Kvarnerja. V Arheološkem muzeju razen kamnite sekire, nožev in puščic je tudi ribiški kavelj, ki je bil najden na Rabu, kar potrjuje obstoj prebivalcev na Rabu že od najstarejših časov.

 

Najstarejša zgodovina

Prve zanesljive podatke najdemo v starogrških zapisih, v potopisih in vodičih mornarjev. Grški geograf-potopisec Skilaks Kariandonski je v svojih spisih zapisal o liburniških otokih, med njimi tudi o Rabu. Grški in rimski geografi so v spisih omenjali otok Arba, ki je po vsej verjetnosti bil prav Rab. Koren besede Arba izvira iz ilirskega plemena Liburna. Na lokaciji, kjer se danes nahaja mesto Rab, je bilo predrimsko naselje, katerega so Liburni imenovali Arba. Starost imena Arba je težko določiti, vendar pa je znano, da se je pojavilo na začetku kovinske dobe, saj so bili najdeni ostanki iz tega obdobja. Liburnijsko-ilirsko ime Arb nosi pomen zelenega, gozdnatega, temnega, kar se je tolmačilo kot “Črni otok” in se najverjetneje nanašalo na iglaste gozdove, ki jih tudi danes najdemo na otoku.

V latinskih spisih iz 1. stoletja našega štetja najdemo imena Arbe, Arbiana, Arbitana in najpogostejši Arbum. Arbum so slovanski Hrvati preobrazili v duhu stare hrvaščine v Rab. V skladu s spisih, se je to zgodilo v 7. stoletju našega štetja, ko so prvi Hrvati prilšli na Hrvaško. Najstarejši zanesljiv zapis, v katerem je ime Rab prvič uradno omenjen, je latinski dokument o vzpostavitvi Frančiščanskega samostana sv. Eufemija v Kamporju, iz 15. stoletja. V svoji najzgodnejši zgodovini je bil Rab pod oblastjo rimskega imperija ter Slovanov.

 

Rab v času hrvaških vladarjev

V 9. stoletju je Hrvaška, pod vladavino kneza Branimirja, postala samostojna država. V tem času je otok Rab knezu Branimirju, samostojnemu vladarju, plačal sto kovancev. Krščanska vera je v tem obdobju že bila sprejeta med Hrvati, saj sta Ćiril in Metod že takrat razširjali krščanstvo skozi cerkvene knjige napisane v glagolici. Po Branimirju so se obalna mesta in otoki, vključno z Rabom, znašli pod bizantinsko oblastjo – do prvega hrvaškega kralja Tomislava, leta 925. Po njegovem prihodu je postal Rab avtonomna občina, ki je samostojno vodila mesto in imela je lasten statut ter samostojno sklepala trgovinske sporazume. Takrat se je na zahodni obali Jadrana pojavila nova sila – Benetke ali Beneška Republika. Hrvaški vladarji so si prizadevali, da bi preprečili prihod Benečanov na hrvaški del Jadrana. V 11. stoletju so Benečani dvakrat zasedli Rab in dalmatinske otoke. V času najmočnejšega hrvaškega kralja – Petra Krešimirja IV, sta Rab in celotna Dalmacija postala sestavni del hrvaškega kraljestva. Leta 1059 rabski škof Drago je na otok povabil duhovnike benediktinskega reda ter jim podaril veliko posest v Supetarski Dragi, kjer so zgradili cerkvi sv. Petra in sv. Ciprijana. Dar škofa Draga je potrdil Petar Krešimir IV. Benediktinci so veliko prispevali k širjenju kulture na otoku Rabu, kar je dokazljivo v zapisih in arheoloških ostankih, ki se danes ohranjajo v cerkvah in samostanih po vsem Rabu.

 

Rab v času hrvaško-ogrskih kraljev in Beneške Republike

Po izumrtju hrvaške dinastije so na ozemlju takratne Hrvaške vladali kralji Arpadovci in kasneje Anžuvinci. Najbolj znani Arpadovec je bil Koloman, ki je leta 1111 s sporazumom Rabu povrnil privilegije, ki jih je določil Petar Krešimir IV ter rabski cerkvi podaril zelo dragocen križ. Bela IV, iz dinastije Arpadovcev, je leta 1241 pobegnil Mongolcem in se skril na Rab. Dalmaciji in Kvarnerju niso posvečali preveč pozornosti v času Arpadovcev, Benečani so pa to priložnost izkoristili za širjenje svojega vpliva na teh območjih. Leta 1358 je Ljudevit Veliki, iz dinastije Anžuvincev, osvobodil Dalmacijo in Kvarner beneške oblasti. Po njegovi smrti so se Benečani vrnili v Dalmacijo in Kvarner in ponovno zavzeli ozemlje, vse do padca Beneške republike leta 1797. V času Beneške republike Rab je postal pomembno trgovsko središče med vzhodom in zahodom. Rab je imel močno trgovsko mornarico, gospodarsko in kulturno se je razvil, prebivalci pa so živeli v bogastvu in dobrem počutju. V tem času je na Rabu živelo okoli 10.000 ljudi, približno polovica je živela v mestu Rabu. Po odkritju poti do Indije Sredozemlje izgublja svoj pomen v trgovini in Rab, skupaj z večino jadranskih mest, počasi začne slabšati in upadati.

Leta 1456 je Rab prizadela velika epidemija kuge. Najbolj je trpel južni del mesta Rab – Kaldanac, in ker so se prebivalci selili na najbližje kopensko območje ali bližnje otoke, se ta del nikoli ni v celoti okreval. Rab je bil pod benečansko oblastjo do 12. maja 1797, ko je prišel Napoleon. Po padcu Napoleona je Rab padel v roke Avstriji in je pod njeno oblastjo ostal do leta 1921, ko je priključen takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

 

Novejša zgodovina Raba

Med svetovnima vojnama je otok Rab razvijal turizem, industrija pa ni bila razvita. Prebivalstvo se je ukvarjalo predvsem s kmetijstvom. Veliko število mladij ljudi se je preselilo na kopno zaradi izobraževanja in dela. Takrat so Rabljani bili bolj nagnjeni k antifašizmu. Ko je Nemčija napadla Češkoslovaško, se je antifašizem še povečal. Med drugo svetovno vojno so Rab zasedli Italijani. V Kamporju so ustanovili zloglasni koncentracijski tabor, katerega ostanki so še vedno v bližini Kamporja. 19. marca 1944 Italija je kapitulirala in je Rab nekaj časa bil svodoben. Nemški okupatorji in ustaši so ohranili popoln nadzor nad otoškim letalstvom, ladjami in pehoto. Ker je Evropa trpela zaradi posledic vojne, je bil turizem v tem času slab. Rabljani so predvsem nadaljevali delo v kmetijstvu in ribištvu, vendar so gradili ceste, šole in drugo infrastrukturo. Z razpadom Jugoslavije in z razglasitvijo Hrvaške kot samostojne države, jer 25. januarja 1991 Rab postal del Republike Hrvaške in to ostaja do današnjega časa.